Reportaža z razstave ročnih del Društva invalidov Trbovlje

Reportaža z revije pihalnih orkestrov

80. let pevskega zbora Zarja: 2.12. 2011

V PETEK 2.12.2011 OB 19. URI VABI MOŠKI PEVSKI ZBOR ZARJA TRBOVLJE OB SVOJI 80. OBLETNICI DELOVANJA NA SLAVNOSTNI KONCERT V DELAVSKI DOM TRBOVLJE.
POKROVITELJ KONCERTA JE OBČINA TRBOVLJE.

GOSTJE: NARODNO ZABAVNI ANSAMBEL GLASBENE ŠOLE TRBOVLJE.

VSTOPNICE (6 EUR) PRI BLAGAJNI DELAVSKEGA DOMA TRBOVLJE

VABLJENI!

Moški pevski zbor ZARJA je bil ustanovljen v letu 1931, torej praznujemo v letošnjem letu 80. obletnico delovanja, katero bomo obeležili s slavnostnim koncertom konec leta 2011.
Kot že vsa leta nazaj ostajamo zvesti delavski in borbeni pesmi (saj so se skoraj vsi ZARJANI vključili kot pevski zbor kulturne skupine IV. Operativne cone XIV. Divizije). Zbor pa prepeva tudi narodne in ponarodele ter umetne pesmi domačih in tujih skladateljev.
Za svoje delovanje je prejel številna priznanja: Prvo junijsko nagrado Občine Trbovlje, plaketo Tončke Čeč in številna odlikovanja. Zbor šteje 24 članov dirigent, zborovodja pa je Blaž Rojko. Zbor so včasu njegovega obstoja vodili: Jože Rotar, Rudi Dolničar, Jože Skrinar, Rihard Beuerman, Rihard Majcen, Tanja Pavlič Medvešek, Igor Beuerman, Albert Ivančič, Olena Novosel in pa že omenjeni sedanji zborovodja Blaž Rojko.
Kratek opis dejavnosti: poleg vsakoletnega rednega letnega koncerta, revije odraslih pevskih zborov v Delavskem domu Trbovlje in udeležbe na Taboru pevskih zborov Šentvid pri Stični je zbor prisoten tudi na drugih prireditvah in proslavah (nekaterih redno, drugih občasno).
Zbor redno vsakoletno nastopi na proslavi na Brunku pri Radečah, komemoraciji na pokopališču v Trbovljah, izvede vsakoletni novoletni koncert v bolnici Trbovlje, nastopa v parku v okviru praznika KS Franc Fakin in na prireditvi(drugi ne pozabite Dan mladosti, nadalje na občnih zborih ZZB Trbovlje in gasilcev Trbovlje, ne pozabimo pa tudi na starejše v Domu F. Salamon in dom starejših Hrastnik.
Občasno sodelujemo na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju (v Delavskem domu Trbovlje) in Javorskem Pilu pri Gabrovki. in proslavi na Kumu, Mrzlici, Čebinah ter srečanju na Vrheh (ZZB Trbovlje).
Problematika: zbor se že vrst let trudi za pomladitev, ker ta sestav počasi izgublja svežino in moč. (kar je razvidno iz ocen strokovnih vodij na revijah), problematika glede sredstev oz. finansiranja pa je tako ali drugače poznana vsem. Naš zbor lahko iz sredstev, katere prejmemo s strani Občine pokrije delno stroške zborovodje in pa delno stroške letnega koncerta. Ostala sredstva za delovanje , pa pridobi z lastno članarino in prispevki, ter sredstva od nekaterih sponzorjev in donatorjev ki so nam še pripravljeni pomagati ohraniti ta del kulturne dediščine
V okviru tega jubileja in pa kot neko diplomsko nalogo pa ostaja tudi želja, da bi posneli zgoščenko partizanskih pesmi in sicer na pobudo tako nas samih, naših simpatizerjev, predvsem pa predsednice ZZB za vrednote NOB Trbovlje gospe Mari Govejšek, ki ji je ob neki priložnosti g. Janez Stanovnik rekel: pa saj vi imate v Trbovljah svoj partizanski zbor. Zaradi te prepoznavnosti smo vabljeni na prireditev Praznik partizanske pesmi, ki bo 19.11.2011 v Festivalni dvorani v Ljubljani. Še dosti zgodb in dogodkov bi lahko povedal o zboru, pa vendar mislim, da je v zgoraj omenjenem tekstu povedano bistvo delovanja zbora.

Predsednik:
Igor VODIŠEK

Srečanje pihalnih orkestrov: 27.11.2011

Javni sklad za kulturne dejavnosti, območna izpostava Trbovlje
vabi
na srečanje pihalnih orkestrov,
27.11.2011 ob 17h

Vstopnina 5€

Koncert – Matej Grahek – 22.11.2011

Ob 55. obletnici Delavskega doma Trbovlje vas vabimo na gala koncert solo flavtista Slovenske filharmonije, Mateja Grahka. Na klavirju ga bo spremljal pianist Tadej Horvat.

Pričetek ob 19h, vstop prost!

Program

 

1. J.S. BACH: Sonata v g-molu za flavto in klavir
- Allegro
- Adagio
- Allegro

2. P. GAUBERT: Fantazija za flavto in klavir

3. I. CLARKE: »Vlak« za flavto solo

4. F. CHOPIN: Preludij op.28 št. 15 v Des-duru

5. R. MUCZYINSKI: Sonata za flavto in klavir
- Allegro deciso
- Vivace
- Andante
- Allegro con moto

6. F. BORNE: Carmen fantazija za flavto in klavir

 

Matej Grahek

 

Matej Grahek, rojen leta 1974 v Trbovljah, je solo flavtist Slovenske filharmonije, profesor na Konservatoriju za glasbo in docent za flavto na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je tudi opravil podiplomski študiji pri prof. Fedji Ruplu. Dve leti se je izpopolnjeval na salzburškem Mozarteumu pri prvi dami flavte, Ireni Grafenauer. V času študija je prejel vrsto prvih nagrad na tekmovanjih mladih glasbenikov v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, 2001 pa je bil finalist mednarodnega tekmovanja EBU v Bratislavi. S pihalnim kvintetom ArtVento se je v letu 2006 uvrstil v četrtfinale (med 8 najboljših) na mednarodnem tekmovanju ARD v Münchnu.
Solistično nastopa s Slovensko filharmonijo, z Big Bandom RTV Slovenija, sodeluje pa tudi z različnimi komornimi skupinami, s katerimi nastopa doma in v tujini (Avstrija, Italija, Nemčija, Hrvaška, Srbija, Madžarska, Češka, Nizozemska, Španija, Japonska in ZDA).
Snema za arhiv RTV Slovenija, Aquarius Records in nemško založbo Trio Verlag.
Sodeloval je pri devetih zgoščenkah, štiri od njih je izdal kot solistični projekt.
- Opus di Jazz – duo s pianistom Tomažem Petračem (ZKP-2000) za katero je prejel nagrado „Zlati Petelin“ v kategoriji komorne glasbe
- Night Birds (ZKP – 2003) samostojni projekt z Big Bandom RTV Slovenija
- Vito Žuraj (samozaložba-2003) posneta skladba Tango
- Koncerti za flavto in orkester Solo projekt z orkestrom Slovenske filharmonije
(2005)
- Pihalni trio Slovenske filharmonije (DSS – 2007)
- Duo Tvrtko Sarić, kitara & Matej Grahek….and then turn to the Mountain….
Aquarius Records (2008)
- Pihalni kvintet ArtVento (Nemška založba Whoopee Records 2008)
- Zgodbe (avtorska zgoščenka bobnarja Aleša Rendle) ZKP-2011)
- Ivo Petrić: Concertino Dopio (orkester Slovenske filharmonije) 2011

 

TADEJ HORVAT

 

Pianist Tadej Horvat (1982) je svoje glasbeno izobraževanje začel na GŠ Franca Šturma v Ljubljani, kjer se je začel učiti harmoniko pri prof. Nevi Štamcar in pol leta kasneje še klavir pri prof. Milici Rener Poljanec. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu prof. Majde Martinc in po maturi na Akademiji za glasbo v razredu red. prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak, kjer je z odliko diplomiral. Junija 2007 je Tadej zaključil svoj magistrski študij pri prof. Aleksandru Madžarju v Bernu. V času šolanja je obiskoval tudi pouk orgel in petja ter sodeloval v komornih zasedbah, od katerih je posebej omeniti klavirski duo s pianistom Miho Haasom in komorni trio Ataka, skupaj s klarinetistom Jakom Bobkom in violončelistko Katjo Beguš.
Kot solist je ogromno nastopal doma in v tujini in zelo uspešno sodeloval na državnih tekmovanjih, kjer je v letih 1998 in 2001 dosegel dve 1. nagradi in zlati plaketi, v letu 2004 pa 2. nagrado; v letu 2005 sta v klavirskem duu z Miho Haasom prejela 1. nagrado in najvišjo možno oceno – 100 točk. Uspešno je tekmoval tudi na mednarodnem tekmovanju Sparkasse v Avstriji ter na tekmovanju v Zagrebu in prejel posebni nagradi za najboljši izvedbi etude hrvaškega skladatelja in skladbe J. S. Bacha v vseh kategorijah. Velikokrat je uspešno nastopil kot solist z različnimi slovenskimi in tujimi orkestri in med drugimi koncerti (Mendelssohn Bartholdy, Liszt, Rahmaninov, Beethoven) izvedel tudi slovensko noviteto – Koncert za klavir in orkester št.2 Janeza Osredkarja.
Za dosežene uspehe je prejel Škerjančevo nagrado na SGBŠ in Prešernovi nagradi na Akademiji za glasbo (2005) ter ljubljanski Univerzi (2006). Pet let je bil zborovodja študentsko- mladinskega pevskega zbora župnije Ljubljana – Dravlje, za katerega je pisal priredbe in avtorska dela. Februarja leta 2003 je izšla njegova prva knjiga z naslovom »Mladinska maša« ter dvojna zgoščenka z naslovom »Njegov oltar« in »Emanuel, pridi med nas«.
Z letom 2007 je postal dirigent revijskega orkestra Divertimento, s katerim poustvarja popularno,zabavno,plesno in filmsko glasbo. V preteklih letih je zanj ustvaril tudi nekaj svojih avtorskih del in priredb.
Tadej Horvat je zaposlen na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani kot profesor klavirja in korepetitor, prav tako pa je postal asistent oz. višji strokovni sodelavec na ljubljanski Akademiji za glasbo.

Razstava Boris Beja – 7.10. do 22.10.2011

Delovni naslov; Brez naslova

 

Razstava bo na ogled do 19. oktobra 2011

 

Vsakodnevno obveščanje javnosti, o stečajih, dokapitalizacijah in propadanju podjetji in gospodarstva svojih posledic ne pušča le v družbeno vedenjski zavesti posameznika. Družbeno socialna angažiranost je svoje mesto našla tudi v polju umetnostne produkcije. Trenutna gospodarska situacija je brezposelne pomaknila v socilano skupino marginalnih združb, v katerih svoj jaz in identiteto ter pravico išče ne malo ljudi.

Brezposelni delavci predvsem v gradbeniških panogah so bili izhodišče pričujočega dela na razstavi. Osnovni vsebinski in začetni gradnik instalacije je bila lopata, ki je poleg vsebinske note po svoji obliki narekovala tudi formalno podobo objekta, tako imenovane lope za lopate. Delo je sestavljeno iz štirih lesenih objektov, ki so si formalno podobni a kljub temu z različnimi načini odpiranja in transformiranja lope v prostor za malico ali počitek, subjektivizirani.

Delo brez naslova v prvi meri obravnava delo in delavca, ki je ostal brez dela in je sedaj umaknil svoj personificiran jaz – orodje v lopo in čaka na zavodu za zaposlovanje, na centru za socialno delo, upravni enoti na novo priložnost, da bi spet lahko poprijel za orodje, in tako zagovarjal svojo identiteto in obstoj v kapitalistični skupnosti. V drugem pogledu pa se samo delo širše povezuje tudi z nestrpnostjo do priseljencev, rasizma in nasilja, na socialno in zdravstveno neurejene pogoje delavcev, na ponavljajoče izkoriščanje delavca in njegovega zaupanja in nenazadnje na gospodarstvo, ki brez delavčevih rok ne bo preprečilo tretje recesije.

Delo je nastalo v sklopu rednega študijskega programa na ALUO pri predmetu Kiparstvo, v sodelovanju z mentorjem prof. Jožetom Baršijem.

 

NOVA GALERIJA je odprta:
ponedeljek – petek, 17h – 20h in sobota od 9.00 do 13.00.

Prijava za gledališki in filmski abonma 2011/2012

Kazalo

- Gledališki abonma

- Filmski abonma

- Lutkovne matineje

- Prijavnica za abonma

Preberi več

Poročilo z otvoritve razstave Majski salon 2011

Odbor za izvedbo Majsega slona 2011 pri ZDSLU v sestavi: Dejan Mehmedovič – kustos, Nikolaj Beer – član, Nejč Slapar – član, Andreja Džakušič – članica in Peter Vernik – član podeljuje na Majskem salonu 2011 za kvalitetno avtorsko predstavitev Nagrado Majski salon 2011 in tri Priznanja Majski salon 2011 ter Nagrado za mladega avtorja Majski salon 2011;
NAGRADA
OTON POLAK

PRIZNANJA
MAJK MULAČEK
ŽELJKO OPAČAK
MATEJA KAVČIČ

NAGRADA ZA MLADEGA AVTORJA
MARKO ZELENKO

PRIZNANJE FRAN VESEL, ki ga ZDSLU podeljuje za dolgoletno delovanje na področju likovne kulture posameznikom in pravnim osebam, ki niso neposredni ustvarjalci je US ZDSLU letos podelil IZTOKU PREMROVU za njegovo dolgoletno novinarsko delo na likovnem in kulturnem področju.

VSEM NAGRAJENCEM ČESTITAMO!!!

Na skupinski razstavi Majskega salona (letos z nekoliko zamude »septembrskega«) se vsako leto predstavlja preko sto profesionalnih likovnih umetnikov. Razstava, ki nastaja v okviru delovanja Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, je v načelu odprta in nima posebne
programsko tematske usmeritve. Odprtost, ki v smislu kompleksnega zajemanja adekvatno zastavljene likovnosti konsekventno pomeni veliko pestrost in raznolikost, je v konkretnem primeru tako primarno usmerjena v predstavitev članskega dela. Majski salon je društvena razstava z širokim spektrom vizualno obravnavanih problematik. Kot zrcalo aktualnega dogajanja na likovnem področju je torej pred nami nekakšna »nacionalna slika«. ZDSLU združuje veliko večino slovenskih profesionalnih likovnikov in ima v smislu strokovnega združenja pomembno družbeno vlogo, vendar je iz našega gledišča ob razstavi pomembna predvsem vsebinska plat obravnavanega projekta.
V celostnem pogledu je večino del, ki jih razstava postavlja pred gledalca, izgotovljeno v klasičnem načinu likovnega ustvarjanja, ki ga dopolnjuje le nekaj umetniških zastavitev, ki posegajo tudi po drugačnih konceptualnih izraznostnih praksah z uporabo videa, ambienta (performance), zvoka… Torej se likovnost, ki jo zastavljajo avtorji več kot polstoletnega generacijskega razpona, odvija predvsem v tradicionalni maniri.

Govorili smo o »nacionalni sliki«. Bi iz tega lahko zaključili, da je aktualna slovenska likovna umetnost zavezana tradicionalni (metjejski) obliki dela? Težko. Glede na institucionalne usmeritve in podporo s strani kuratorskih vrst, imamo lepo število ustvarjalcev, ki uspešno zagovarjajo svoj umetniški status s projektno konceptualnimi zastavitvami oziroma drugimi sodobnimi umetniškimi delovanji. Morda bi sicer z ustrezno kategorizacijo in vzporednostjo na tem področju lahko vzpostavili bolj pozitivno stanje, vendar vsekakor je slovenska likovno umetnostna »nacionalna slika« podobna sorodnim zahodnim (evropskim, ameriški) oziroma v vseh smislih »internacionalno« poenotena. Klasično in sodobno, »novomedijsko« je tu v prepletu.
Iskanje ali opredeljevanje določenih nacionalnih posebnosti pa je danes v polju katerekoli družbene pojavnosti precej nestvarno in umetno izposlovano dejanje, saj je »nacionalna lokalnost«, glede na obsežen globalni pretok, vse bolj irelevanten faktor. Umetniško delo je gotovo odraz družbenega dogajanja, kjer se ni mogoče izogniti odprtosti internacionalnega jezika. Pa vendar bi nostalgično pripomnili, da obstaja ravno v umetniškem delu, v njegovi bitnosti, njegovi izhodiščni karakternosti, neka posebna priložnost, ki govori v prid dejstvu, da bi ravno v njem, v umetniškem delu morala ostati naklonjenost nečemu, kar še vedno imenujemo genius loci ali v našem primeru nacionalna značilnost. Ohranjanje prvin lastnega kulturološkega okolja je morda danes vse bolj in bolj pomembno.

Če se vrnemo k razstavi in k vprašanju, kaj vidimo pred seboj, je odgovor morda precej preprost. Gre za podobo, preliminarno ogrodje vizualnosti, ki nastaja v bazi likovne umetnost, v sliki, kipu, grafiki… Tradicionalna likovnost je vsekakor izhodišče, ki za enkrat ni premostljivo. Razstava je, kot vse skupinske podobnega tipa, precej raznolika, saj temelji na individualizmu. Svoboda v vidu osebnostnega raziskovanja, razmišljanja in aplikacije znotraj likovnih tendenc, smernic in hotenj je opredelitev, ki sodelujoče avtorje povezuje v neformalno enoto, kjer je osebna pobuda, avtorski vzgib absolut.
V času, ko smo presegli vse -neo,- post, -trans, in vse ostale -izme, ko je za nami tudi – post-post konceptualnost in, ko v najširšem internacionalnem planu težko določamo oz. uvrščamo tako likovno, kot tudi druge umetnosti v klasifikacijske smeri-okvire je vračanje v intimo posameznika ključno. Umetniški produkt, artefakt predstavlja dialog med ustvarjalcem in gledalcem. Vendar v »poplavi« različnega in »vse-dovoljenega« stojimo danes nehote večkrat pred vprašanjem ali je v sodobnem času umetnost izgubila formo? Ali tava izgubljena in ne obstaja oziroma obstaja kot ne-forma? Je umetniško delo še sploh možno opredeliti?
Vseh smislih forma v umetnosti ostaja. Obstaja kot forma, ki se v lastni funkciji izpeljuje precej bolj prefinjeno in zabrisano. Lahko je povsem jasna in odkrito prezentna, lahko pa je pojavljena kot razvejana modaliteta, ki ni več obvezujoče identificirana z ničemer v predmetnem, ampak obstaja kot vzdržanje opredelitve, torej kot afirmacija kreacije in pozitivne ideje. Vsekakor pa bi ugotavljali, da se bazični postulat, ki v likovni umetnosti pomeni razmerje med formo in vsebino, v zadnjem času gotovo vse bolj širi v spoznanje, da gre v tem razmerju za nekakšen oscilantni proces, ki se izpeljuje na določeni ambivalentni podlagi. Vsebina postaja forma in forma sproščeno prestopa v vsebino. Vendar je »vsebina« forme, ki predstavlja neposredno kvalitetno raven likovnega in v kateri se razvrščajo osnovni elementi likovnega, še vedno bazična. V njej se določa in kategorizira obseg izpovednosti določene umetnine, torej vsebina; izvedbeni način, modus forme umetnine opredeljuje in določa nivo vsebine umetnine. Umetniki so, v našem primeru, pri tem dejanju neobremenjeni. Njihov izpovedni svet je odprto polje. Prevladuje osebna izkušnja, znanje, sugestibilna energija izraznosti…
Konkretno so pred nami dela 132-ih avtorjev: kiparjev, slikarjev, grafikov, videoartistov, konceptualistov, performerjev, ki izrabljajo takšen ali drugačen način napeljevanja k vsebini.
Vsekakor se skozi te podobe, na podlagi figure, oblike, barve, linije, razvija niz zgodb, osebnih izpovedi in resnic. Vizualizacija v podobi se dotika marsičesa, prvenstveno pa so tukaj v ospredju medsebojni odnosi, občutenja narave, ustvarjanje estetskega doživetja.
Likovna umetnost nima jezikovnih barier, ni obremenjena z govornim posrednikom, je spontano globalna, saj temelji na optičnem, na zaznavanju, ki je za večino človeške populacije enako razumljeno. Umetnost je najprej raziskovanje sebe in znotraj tega odkrivanje človeka, odkrivanje bližine sočloveka, ki mu je namenjeno. Ob veliki prepletenosti informacij, ki pravzaprav počasi izničujejo teritorialno karakterizacijo, nam pričujoča razstava s svojo razvejano govorico odpira pogled v intimo stoterice posameznikov, ki jih združuje predvsem njihov človeški karakter in potreba po umetniškem izreku. Jasno je, da znotraj posameznika nastaja veliki heterogeni civilizacijski kulturni potencial, torej on sam, posameznik je hkrati tudi odsev skupnega.
Zanimivo vprašanje, ki se spontano poraja, je vprašanje »personifikacije artefakta«. Vprašanje koliko je avtorjev ego neposredno vezan v njegovo umetniško delo oziroma ali je njegovo delo vzporedni odziv nečesa, kar je predvsem čas, prostor, okolje, civilizacija ipd. Ali rečeno drugače, kakšno je razmerje med izvorno nastanjenim in odsevnim. Ob razmišljanju v to smer bi morda, v sled aktualni realnosti, v obravnavanih delih vseeno pričakovali nekoliko več družbene angažiranosti in revolta, saj mora umetnost, kot proces in kot sistem, svoj status transparentnega indikatorja družbenega dejstva vselej ohraniti. Predstavljeni avtorji se vsekakor opirajo na »notranjo izkušnjo«, ki pa jih večinoma vodi v poetično smer in optimizem, kar je v družbenem pogledu dobro. Pozitivna naravnanost je vsekakor dobra potnica za prihodnost…

Dejan Mehmedovič

CVETI SEDEMSTO CVETOV!

Današnje odprtje redne letne razstave članic in članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je šesti Majski salon, ki ga postavljamo v naši Dolini Šentflorjanski v mojem mandatu. Še vedno nismo uspeli postaviti te skupinske pregledne razstave slovenskih likovnih ustvarjalcev v prestolnici in nič ne kaže, da nam bodo sedanji ali prihodnji kreatorji kulturne politike to željo (in pravico) kdaj omogočili. Te besede navezujem na moj prvi uvodnik Majskega salon 2006 z naslovom VZTRAJANJE in citiram naslov pesmi slikarja Marjana Dovjaka »Naj cveti sto cvetov«.

V šestih letih se je zvrstilo na razstavah Majski salon več kot sedemsto avtorjev s prav toliko likovnimi deli in zato naj cveti teh sedemsto cvetov, postavljenih v slovenski kulturni prostor.

Predsednik Umetniškega sveta Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov Nikolaj Beer je letos dogovoril razstavišče majskega salona v Zavodu za kulturo Delavski dom Trbovlje. Za sodelovanje se gospodu direktorju Zoranu Pozniču in njegovi delavni ekipi zahvaljujem v imenu vseh razstavljajočih avtorjev in imenu Odbora za izvedbo Majskega salona 2011.

Majski salon je redna letna skupinska razstava vseh prijavljenih članic in članov naše zveze, kjer je primerjalno mogoče slediti težnje, razvoj, smeri, nivoje in umetniške poetike in k tej usmeritvi smo tudi simbolično naslavljali to našo razstavo.

Majski salon 2006, postavljen v Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica je imel naslov VZTRAJANJE. Majski salon 2007 je bil postavljen v galeriji Murska Sobota z naslovom DOTIK USTVARJALNE ROKE. Naslednja razstava je bila postavljena v Muzeju – Galeriji Lendava z naslovom SVOBODA USTVARJANJA. Majski salon 2009 z naslovom MOJA PODOBA je bil postavljen v soorganizaciji Gorenjskega muzeja v Kranju v razstaviščih: Galerija Mestne hiše, Atrij Povšlerjeve hiše, Prešernovi hiši, Mali galeriji in Galeriji mestne občine Kranj. Majski salon 2010 z naslovom PREHOJENA POT je bil postavljen na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec.
Letošnji Majski salon je postavljen v Zavodu za kulturo Delavski dom Trbovlje z naslovom CVETI SEDEMSTO CVETOV, ki simbolizira vsebinsko postavitev in namen te razstave v takšni obliki, kot je bila do sedaj realizirana in simbolno likovno predstavljena. Želimo si, da bi vsi ti cvetovi cveteli še naprej in bogatili likovni prostor naše Doline Šentflorjanske.

Predsednik ZDSLU
Peter Vernik

Zvezdni utrinki- Letni kino: 25.8. – 27.8.

Darilni boni

Stran v pripravi …

« Prejšnja stran — Naslednja stran »