Reportaža z likovne razstave Danijele Kunc

Reportaža s koncerta skupine Hiša

Reportaža: 50 let lutkovne skupine Lučka

Reportaža z literarnega večera Nande Guček

Reportaža z energetske konference o Zasavju

Reportaža z otvoritve razstave Društva upokojencev Trbovlje

Poročilo z otvoritve razstave Majski salon 2011

Odbor za izvedbo Majsega slona 2011 pri ZDSLU v sestavi: Dejan Mehmedovič – kustos, Nikolaj Beer – član, Nejč Slapar – član, Andreja Džakušič – članica in Peter Vernik – član podeljuje na Majskem salonu 2011 za kvalitetno avtorsko predstavitev Nagrado Majski salon 2011 in tri Priznanja Majski salon 2011 ter Nagrado za mladega avtorja Majski salon 2011;
NAGRADA
OTON POLAK

PRIZNANJA
MAJK MULAČEK
ŽELJKO OPAČAK
MATEJA KAVČIČ

NAGRADA ZA MLADEGA AVTORJA
MARKO ZELENKO

PRIZNANJE FRAN VESEL, ki ga ZDSLU podeljuje za dolgoletno delovanje na področju likovne kulture posameznikom in pravnim osebam, ki niso neposredni ustvarjalci je US ZDSLU letos podelil IZTOKU PREMROVU za njegovo dolgoletno novinarsko delo na likovnem in kulturnem področju.

VSEM NAGRAJENCEM ČESTITAMO!!!

Na skupinski razstavi Majskega salona (letos z nekoliko zamude »septembrskega«) se vsako leto predstavlja preko sto profesionalnih likovnih umetnikov. Razstava, ki nastaja v okviru delovanja Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, je v načelu odprta in nima posebne
programsko tematske usmeritve. Odprtost, ki v smislu kompleksnega zajemanja adekvatno zastavljene likovnosti konsekventno pomeni veliko pestrost in raznolikost, je v konkretnem primeru tako primarno usmerjena v predstavitev članskega dela. Majski salon je društvena razstava z širokim spektrom vizualno obravnavanih problematik. Kot zrcalo aktualnega dogajanja na likovnem področju je torej pred nami nekakšna »nacionalna slika«. ZDSLU združuje veliko večino slovenskih profesionalnih likovnikov in ima v smislu strokovnega združenja pomembno družbeno vlogo, vendar je iz našega gledišča ob razstavi pomembna predvsem vsebinska plat obravnavanega projekta.
V celostnem pogledu je večino del, ki jih razstava postavlja pred gledalca, izgotovljeno v klasičnem načinu likovnega ustvarjanja, ki ga dopolnjuje le nekaj umetniških zastavitev, ki posegajo tudi po drugačnih konceptualnih izraznostnih praksah z uporabo videa, ambienta (performance), zvoka… Torej se likovnost, ki jo zastavljajo avtorji več kot polstoletnega generacijskega razpona, odvija predvsem v tradicionalni maniri.

Govorili smo o »nacionalni sliki«. Bi iz tega lahko zaključili, da je aktualna slovenska likovna umetnost zavezana tradicionalni (metjejski) obliki dela? Težko. Glede na institucionalne usmeritve in podporo s strani kuratorskih vrst, imamo lepo število ustvarjalcev, ki uspešno zagovarjajo svoj umetniški status s projektno konceptualnimi zastavitvami oziroma drugimi sodobnimi umetniškimi delovanji. Morda bi sicer z ustrezno kategorizacijo in vzporednostjo na tem področju lahko vzpostavili bolj pozitivno stanje, vendar vsekakor je slovenska likovno umetnostna »nacionalna slika« podobna sorodnim zahodnim (evropskim, ameriški) oziroma v vseh smislih »internacionalno« poenotena. Klasično in sodobno, »novomedijsko« je tu v prepletu.
Iskanje ali opredeljevanje določenih nacionalnih posebnosti pa je danes v polju katerekoli družbene pojavnosti precej nestvarno in umetno izposlovano dejanje, saj je »nacionalna lokalnost«, glede na obsežen globalni pretok, vse bolj irelevanten faktor. Umetniško delo je gotovo odraz družbenega dogajanja, kjer se ni mogoče izogniti odprtosti internacionalnega jezika. Pa vendar bi nostalgično pripomnili, da obstaja ravno v umetniškem delu, v njegovi bitnosti, njegovi izhodiščni karakternosti, neka posebna priložnost, ki govori v prid dejstvu, da bi ravno v njem, v umetniškem delu morala ostati naklonjenost nečemu, kar še vedno imenujemo genius loci ali v našem primeru nacionalna značilnost. Ohranjanje prvin lastnega kulturološkega okolja je morda danes vse bolj in bolj pomembno.

Če se vrnemo k razstavi in k vprašanju, kaj vidimo pred seboj, je odgovor morda precej preprost. Gre za podobo, preliminarno ogrodje vizualnosti, ki nastaja v bazi likovne umetnost, v sliki, kipu, grafiki… Tradicionalna likovnost je vsekakor izhodišče, ki za enkrat ni premostljivo. Razstava je, kot vse skupinske podobnega tipa, precej raznolika, saj temelji na individualizmu. Svoboda v vidu osebnostnega raziskovanja, razmišljanja in aplikacije znotraj likovnih tendenc, smernic in hotenj je opredelitev, ki sodelujoče avtorje povezuje v neformalno enoto, kjer je osebna pobuda, avtorski vzgib absolut.
V času, ko smo presegli vse -neo,- post, -trans, in vse ostale -izme, ko je za nami tudi – post-post konceptualnost in, ko v najširšem internacionalnem planu težko določamo oz. uvrščamo tako likovno, kot tudi druge umetnosti v klasifikacijske smeri-okvire je vračanje v intimo posameznika ključno. Umetniški produkt, artefakt predstavlja dialog med ustvarjalcem in gledalcem. Vendar v »poplavi« različnega in »vse-dovoljenega« stojimo danes nehote večkrat pred vprašanjem ali je v sodobnem času umetnost izgubila formo? Ali tava izgubljena in ne obstaja oziroma obstaja kot ne-forma? Je umetniško delo še sploh možno opredeliti?
Vseh smislih forma v umetnosti ostaja. Obstaja kot forma, ki se v lastni funkciji izpeljuje precej bolj prefinjeno in zabrisano. Lahko je povsem jasna in odkrito prezentna, lahko pa je pojavljena kot razvejana modaliteta, ki ni več obvezujoče identificirana z ničemer v predmetnem, ampak obstaja kot vzdržanje opredelitve, torej kot afirmacija kreacije in pozitivne ideje. Vsekakor pa bi ugotavljali, da se bazični postulat, ki v likovni umetnosti pomeni razmerje med formo in vsebino, v zadnjem času gotovo vse bolj širi v spoznanje, da gre v tem razmerju za nekakšen oscilantni proces, ki se izpeljuje na določeni ambivalentni podlagi. Vsebina postaja forma in forma sproščeno prestopa v vsebino. Vendar je »vsebina« forme, ki predstavlja neposredno kvalitetno raven likovnega in v kateri se razvrščajo osnovni elementi likovnega, še vedno bazična. V njej se določa in kategorizira obseg izpovednosti določene umetnine, torej vsebina; izvedbeni način, modus forme umetnine opredeljuje in določa nivo vsebine umetnine. Umetniki so, v našem primeru, pri tem dejanju neobremenjeni. Njihov izpovedni svet je odprto polje. Prevladuje osebna izkušnja, znanje, sugestibilna energija izraznosti…
Konkretno so pred nami dela 132-ih avtorjev: kiparjev, slikarjev, grafikov, videoartistov, konceptualistov, performerjev, ki izrabljajo takšen ali drugačen način napeljevanja k vsebini.
Vsekakor se skozi te podobe, na podlagi figure, oblike, barve, linije, razvija niz zgodb, osebnih izpovedi in resnic. Vizualizacija v podobi se dotika marsičesa, prvenstveno pa so tukaj v ospredju medsebojni odnosi, občutenja narave, ustvarjanje estetskega doživetja.
Likovna umetnost nima jezikovnih barier, ni obremenjena z govornim posrednikom, je spontano globalna, saj temelji na optičnem, na zaznavanju, ki je za večino človeške populacije enako razumljeno. Umetnost je najprej raziskovanje sebe in znotraj tega odkrivanje človeka, odkrivanje bližine sočloveka, ki mu je namenjeno. Ob veliki prepletenosti informacij, ki pravzaprav počasi izničujejo teritorialno karakterizacijo, nam pričujoča razstava s svojo razvejano govorico odpira pogled v intimo stoterice posameznikov, ki jih združuje predvsem njihov človeški karakter in potreba po umetniškem izreku. Jasno je, da znotraj posameznika nastaja veliki heterogeni civilizacijski kulturni potencial, torej on sam, posameznik je hkrati tudi odsev skupnega.
Zanimivo vprašanje, ki se spontano poraja, je vprašanje »personifikacije artefakta«. Vprašanje koliko je avtorjev ego neposredno vezan v njegovo umetniško delo oziroma ali je njegovo delo vzporedni odziv nečesa, kar je predvsem čas, prostor, okolje, civilizacija ipd. Ali rečeno drugače, kakšno je razmerje med izvorno nastanjenim in odsevnim. Ob razmišljanju v to smer bi morda, v sled aktualni realnosti, v obravnavanih delih vseeno pričakovali nekoliko več družbene angažiranosti in revolta, saj mora umetnost, kot proces in kot sistem, svoj status transparentnega indikatorja družbenega dejstva vselej ohraniti. Predstavljeni avtorji se vsekakor opirajo na »notranjo izkušnjo«, ki pa jih večinoma vodi v poetično smer in optimizem, kar je v družbenem pogledu dobro. Pozitivna naravnanost je vsekakor dobra potnica za prihodnost…

Dejan Mehmedovič

CVETI SEDEMSTO CVETOV!

Današnje odprtje redne letne razstave članic in članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je šesti Majski salon, ki ga postavljamo v naši Dolini Šentflorjanski v mojem mandatu. Še vedno nismo uspeli postaviti te skupinske pregledne razstave slovenskih likovnih ustvarjalcev v prestolnici in nič ne kaže, da nam bodo sedanji ali prihodnji kreatorji kulturne politike to željo (in pravico) kdaj omogočili. Te besede navezujem na moj prvi uvodnik Majskega salon 2006 z naslovom VZTRAJANJE in citiram naslov pesmi slikarja Marjana Dovjaka »Naj cveti sto cvetov«.

V šestih letih se je zvrstilo na razstavah Majski salon več kot sedemsto avtorjev s prav toliko likovnimi deli in zato naj cveti teh sedemsto cvetov, postavljenih v slovenski kulturni prostor.

Predsednik Umetniškega sveta Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov Nikolaj Beer je letos dogovoril razstavišče majskega salona v Zavodu za kulturo Delavski dom Trbovlje. Za sodelovanje se gospodu direktorju Zoranu Pozniču in njegovi delavni ekipi zahvaljujem v imenu vseh razstavljajočih avtorjev in imenu Odbora za izvedbo Majskega salona 2011.

Majski salon je redna letna skupinska razstava vseh prijavljenih članic in članov naše zveze, kjer je primerjalno mogoče slediti težnje, razvoj, smeri, nivoje in umetniške poetike in k tej usmeritvi smo tudi simbolično naslavljali to našo razstavo.

Majski salon 2006, postavljen v Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica je imel naslov VZTRAJANJE. Majski salon 2007 je bil postavljen v galeriji Murska Sobota z naslovom DOTIK USTVARJALNE ROKE. Naslednja razstava je bila postavljena v Muzeju – Galeriji Lendava z naslovom SVOBODA USTVARJANJA. Majski salon 2009 z naslovom MOJA PODOBA je bil postavljen v soorganizaciji Gorenjskega muzeja v Kranju v razstaviščih: Galerija Mestne hiše, Atrij Povšlerjeve hiše, Prešernovi hiši, Mali galeriji in Galeriji mestne občine Kranj. Majski salon 2010 z naslovom PREHOJENA POT je bil postavljen na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec.
Letošnji Majski salon je postavljen v Zavodu za kulturo Delavski dom Trbovlje z naslovom CVETI SEDEMSTO CVETOV, ki simbolizira vsebinsko postavitev in namen te razstave v takšni obliki, kot je bila do sedaj realizirana in simbolno likovno predstavljena. Želimo si, da bi vsi ti cvetovi cveteli še naprej in bogatili likovni prostor naše Doline Šentflorjanske.

Predsednik ZDSLU
Peter Vernik

Reportaža z desetletnice Dewesofta

Foto: Robert Ahlin

Reportaža s predstave Nune pojejo

Reportaža s koncerta Delavske godbe Trbovlje

« Prejšnja stran — Naslednja stran »